V večeru sprejmemo največ dvanajst gostov, zato je dovolj prostora za premor pred prvim grižljajem, za pogovor, ki se razživi, in za tišino, ki ji ni treba uiti.
Drobne stvari začenjajo s povezovanjem: svetloba, zvok, glina pod prsti, les in vonj iz kuhinje. Nobena ne zahteva pozornosti samo zase, a skupaj večeru dajo njegov značaj.
Jed začne zgodbo. Prostor ji pusti, da se razvije.
Rdeča pesa ostane rdeča pesa, grah zadiši kot pravkar odprt strok, paradižnik prikliče poletje. V kuhinji iščeva jasnost okusa, za mizo pa pustiva, da jed in pogovor najdeta svoj ritem.